V času širjenja pandemije covid-19 lahko državni organi
uvedejo različne ukrepe in dejavnosti varovanje
javnega zdravja. Učinkovit odziv
na pandemi- jo covid-19 zahteva povečano vmešavanje organov v zasebnost posameznikov. V članku so predstavljene
določbe najpomembnejših mednarodnih pravnih dokumentov,
ki urejajo varstvo osebnih podatkov in pravico posameznika do zasebnosti
(kot temeljno človekovo pravico).
Neomejeno uživanje nekaterih človekovih pravic
lahko pride v kolizijo z interesi celotne družbe ali z enakimi ali podobnimi
pravicami drugih ljudi,
ki jih je tudi treba varovati.
Zato se šteje, da so omejitve
(na primer pravice
do zasebnosti) v mednarodnih instrumentih človekovih pravic razumne in upravičene, vendar morajo temeljiti na zakonu (in biti v skladu z Ustavo,
kar v Sloveniji ni bilo spoštovano, tudi glede svobode gibanja in zbiranja) in biti
sorazmerne z legitimnim namenom varovanja jav-
nega zdravja. Avtor v članku analizira
ustavnost odločitev državnih
organov ter njihov
vpliv na temeljne človekove pravice
oziroma svoboščine v zvezi z viru- som SARS-CoV-2, ki povzroča bolezen
covid-19. Slovenija je sprejela več ukre-
pov, ki omejujejo zasebnost med
pandemijo. Ukrep, ki so ga sprejeli
slovenski organi v obliki
mobilne aplikacije za obveščanje o stikih z okuženimi z virusom
SARS-CoV-2 in osebami, ki so bile v karanteni, je nesorazmeren (zdi se, da nima nekaterih
pomembnih zaščitnih ukrepov, na katere
so se nedavno izrecno
sklicevale ustrezne institucije in organi Evropske unije in Sveta Evrope).
Ključne besede:
pravica do zasebnosti, varstvo osebnih podatkov, človekove pravice, derogacija in
fakultativne omejitve človekovih pravic, Evropska konvencija o človekovih pravicah, Evropsko sodišče za človekove pravice,
bolezen covid-19, ustavnost.