Trajajoča kazniva dejanja v teoriji in sodni praksi

Opredelitev, ali je neko kaznivo dejanje trajajoče, ni zgolj tema, ki bi bila zanimiva doktrini, temveč je zelo pomembna tudi za sodno prakso. Pri trajajočih kaznivih dejanjih je namreč ključno vprašanje, kdaj je tako kaznivo dejanje dokončano, pri tem pa le pri tej vrsti kaznivih dejanj razlikujemo dve vrsti dokončanja: formalno in materialno. Natančna opredelitev trenutka dokončanja ima namreč več pomembnih praktičnih posledic, še zlasti pa je pomembna za razmejitev poskusa in dokončanega kaznivega dejanja; presojo možnosti prostovoljnega odstopa; presojo, do kdaj se storilcu lahko priključijo udeleženci; do kdaj je možen silobran zoper tako dejanje ter kdaj začne teči zastaranje. Napačna opredelitev trajajočega kaznivega dejanja kot kaznivega dejanja stanja (in obratno) ima lahko zelo absurdne posledice, kot recimo, da ugrabljenemu oškodovancu ne priznamo pravice do silobrana. Kljub okoliščini, da je o trajajočem kaznivem dejanju napisanega veliko, tako v domači kot tudi tuji strokovni literaturi, uporaba tega instituta v sodni praksi povzroča težave, razhajanja stališč pa najdemo tudi v doktrini.

Ključne besede: kazensko materialno pravo, trajajoče kaznivo dejanje, kaznivo dejanje stanja, materialno in formalno dokončanje kaznivega dejanja.