Avtor predstavi vodilne
pravne teorije, ki so iz ozadja kot miselne,
idejne mreže usmerjale razvoj
procesa evropskega povezovanja. Teorije se delijo
v tri skupi- ne: mednarodnopravne, države in vmesne
teorije sui generis. Vse so vplivale na potek
integracije, vendar ne enako.
V zadnjem desetletju, ko so se praktični iz- zivi
v obliki hujših
kriz zgodovinskih razsežnosti okrepili, pa so te teorije
služile tudi oblikovanju različnih
političnih vizij prihodnosti EU. Mednarodnopravna teorija je osmislila
politično vizijo status quo ante;
teorije sui generis napolnju- jejo
vizijo status
quo, prenovljeni EU konstitucionalizem pa daje podlago za razvoj
reformne politične vizije EU. Slednja,
ki naj bi vodila tudi v oblikovanje resnične politične unije, ki jo EU potrebuje
za demokratično legitimacijo vseh svojih pristojnosti, tistih,
ki jih že ima in ki bodo nanjo še morale biti prenese-
ne, ima jasne opisne, razlagalne in
normativne prednosti pred drugima alter- nativnima
vizijama EU in njunima skupinama teorij.
Pod pogojem, da se EU oblikuje kot pluralistična zveza 27 držav in
nadnacionalne ravni, povezanih v nedržavno federacijo. Za svoje delovanje pa bi taka pluralistična zveza
potrebo- vala rigorozno integralno teorijo prihodnje zgradbe
EU. Oblikovanje slednje je največji intelektualni izziv na
področju prava in politik EU.
Ključne besede:
Evropska unija, teorije evropske
integracije, mednarodno pravo, država,
narava EU sui generis, federalizem, ustavnost, integralna teorija prihodnosti EU.