Lokacijska preveritev med diskrecijo in pravno vezanim odločanjem

Članek obravnava bistvena procesno- in materialnopravna vprašanja, ki se pojavljajo v zvezi z novim pravnim institutom lokacijske preveritve, ki ga je uvedel novi Zakon o urejanju prostora (ZUreP-2). Na podlagi tega instituta je posameznemu investitorju na določeni lokaciji dopuščeno odstopanje od posameznih zahtev prostorskega akta. Avtor zavzema stališče, da gre pri lokacijski preveritvi za upravno zadevo. Občinski organi morajo torej odločati z uporabo Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), če posamezna vprašanja postopka v ZUreP-2 niso posebej urejena. Avtor v prispevku analizira nekatera najpomembnejša procesna vprašanja in oblikuje predloge, kako uskladiti določbe ZUreP-2 in ZUP. Obravnava tudi vprašanje veljavnosti sklepa o lokacijski preveritvi, ki ga izda občinski svet, in njegovih pravnih učinkov. V članku pa avtor analizira tudi materialnopravne določbe ZUreP-2 glede dopustnosti ugoditve pobudi za lokacijsko preveritev in pogojev, pod katerimi je to dopustno.

Ključne besede: lokacijska preveritev, upravno pravo, Zakon o urejanju prostora, Zakon o splošnem upravnem postopku.