Prispevek obravnava problem iskanja ustreznega razmerja med enotnostjo in
raznolikostjo v večnivojskih ustavnih sistemih. Predlagan je pristop vzporedne
obravnave dveh teoretičnih pristopov: diferenciacije v pravu EU ter asimetričnega
federalizma. Kljub poudarjenemu pomenu enotnosti in učinkovitosti
pravnega reda EU je diferenciacija stalen spremljevalec razvoja evropske
integracije. Z različnimi mehanizmi diferenciacije se je EU spopadala z naraščajočo
raznolikostjo med državami članicami. Na podoben način (kvazi)
federalni sistemi raznolikost upravljajo z uvajanjem različnih oblik asimetrij,
proučevanih v okviru teorije asimetričnega federalizma. Prispevek pokaže, da
med diferenciacijo v pravu EU ter asimetrijami v (kvazi)federalnih sistemih
obstaja pomembno prekrivanje v zvezi z njunimi vzroki, razlagami, rezultati
in normativnimi temelji. Preučevanje večnivojskih ustavnih sistemov s sočasno
uporabo diferenciacije in asimetričnega federalizma pripomore k lažjemu
doseganju pojasnjevalnih, analitičnih in normativnih ciljev. Prispevek se osredotoča
predvsem na pomen uporabe asimetrij v EU in gre tako za inovativen
pristop k reševanju problema raznolikosti v večnivojskih ustavnih sistemih.
Ključne besede: večnivojski ustavni sistemi, prilagajanje raznolikosti, diferenciacija,
Evropska unija, asimetrični federalizem, (kvazi)federalni sistemi,
enotnost, raznolikost.