O ustreznosti normiranja biološkega kriterija v biološko psihološki metodi ugotavljanja neprištevnosti
Pravnik, Ljubljana 2018, let. 73 (135), št. 9-10
Normirana biološko-psihološka metoda ugotavljanja neprištevnosti je neustrezna in vse od svojega nastanka je tarča teoretičnih kritik, v sodni praksi pa nevarne neposlušnosti z uporabo metode zunaj zakonske zamejitve.
Normirana biološko-psihološka metoda ugotavljanja neprištevnosti je neustrezna in vse od svojega nastanka je tarča teoretičnih kritik, v sodni praksi pa nevarne neposlušnosti z uporabo metode zunaj zakonske zamejitve. Problem je teoretično utemeljen na vrednostni presoji svobodne volje, ki ga pravna teorija in zakon vežeta na razumevanje ter obvladovanje ravnanj v pojmih krivde in neprištevnosti. Kljub teoretično izčrpno obravnavanemu razlikovanju voljnosti ravnanja v obeh pojmih pa je zakonska opredelitev neustrezna, kar v sodni praksi pomeni preizkušanje razumevanja in obvladovanja ravnanj zgolj skozi pravila o neprištevnosti. Kot ni vsak duševni bolnik vedno neprišteven, tudi vsak duševno zdrav človek ni vedno prišteven. Slednjega zaradi materialnopravno preozko določenega biološkega kriterija in procesnopravnega dokaznega pravila, da se v primeru dvoma o prištevnosti v postopek pritegne izvedenca psihiatra, praksa ne prepoznava oziroma ga presoja skozi pravila, določena za duševne motnje. Sodni praksi teoretično drsenje obvladovanja voljnosti ravnanja čez različne pravne institute povzroča težave, predvsem ob neobstoju konkretne pravnopolitične odločitve, komu in kdaj pripada krivdni odpustek, ki bi moral biti predvsem z zakonom povsem jasno urejen