Horizontalno sodelovanje (doktrina Hamburg) kot omejitev uporabe pravil o javnem naročanju ter podeljevanju koncesijskih pogodb z vidika prava EU in nacionalnega prava

Pravo EU ureja dve skupini situacij, ko je sklepanje pogodb med javnimi naročniki, za katerega bi bilo treba sicer praviloma izpeljati ustrezen postopek javnega naročanja, izvzeto iz okvira danih pravil. Poleg in-house razmerij v skladu s strani Sodišča EU izoblikovane doktrine Hamburg je taka situacija tudi horizontalno sodelovanje, ki so ga v letu 2014 v četrtem odstavku 12. člena, 17. členu oziroma 28. členu zajele tudi Direktiva o javnem naročanju, Direktiva o podeljevanju koncesijskih pogodb in Direktiva o javnem naročanju naročnikov, ki opravljajo dejavnosti v vodnem, energetskem in prometnem sektorju ter sektorju poštnih storitev. Tudi ker so bile te direktive pri »povzemanju« sodne prakse Sodišča EU ob njenemu inkorporiranju v besedilo (le enega) odstavka člena precej jedrnate, je treba njihove določbe razlagati v luči zadevnih odločb Sodišča EU, čemur je namenjen ta članek. Besedilo Zakona o javnem naročanju (ZJN-3), ki se nanaša na horizontalno sodelovanje, se nekoliko razlikuje od omenjenih direktiv, zato je treba posebno pozornost nameniti tudi vprašanju skladnosti nacionalnega prava s pravom EU. ZJN-3 to namreč s svojo predmetno dodatno določbo v njenem bistvu zanika, saj z njo določa preverjanje trga – za katerega si tudi sicer ni mogoče predstavljati, kako bi se lahko v praksi izvajalo. V dveh ozirih, in sicer glede oženja kroga sodelujočih subjektov in prek izpuščanja pogoja njihove maksimalne tržne dejavnosti pa glede tega odstopa tudi predlagana ureditev Zakona o podeljevanju koncesij, glede česar bi lahko morebiti ugotovili tudi nasprotovanje ciljem Direktive 2014/23/EU.