Avtorja prikažeta temeljne argumente in doktrinarni prispevek novih meril
samoogrožanja in zavržnih
motivov na presojo
krivde pri (naj)zavržnejših ob- našanjih v cestnem prometu, ki jih je v svoji pravnomočni
odločbi ustvarilo nemško Zvezno vrhovno
sodišče (BGH). Na podlagi teh meril je potrebna ar- gumentacija krivde v eventualni naklep (dolus eventualis): v obnašanju samo- ogrožanja in prevzemanja tveganja
prometne nesreče zase se odraža storilčevo
sprijaznjenje, vzetje v račun prometne nesreče in smrti drugih udeležencev v
prometu kot posledice njegovega ravnanja. Zavržni motivi, ki je zlasti zmaga na protipredpisno organizirani cestni dirki,
pa so drugi pol zavržnosti, na pod- lagi katerih
sklepamo, da je storilec ravnal z eventualnim naklepom do smrti. Avtorja v
prispevku prikažeta tudi teoretske poglede na izpolnitev zakonskih znakov umora v eventualnem naklepu, ki je tako v Nemčiji kot tudi v Sloveni-
ji možen. Dotakneva se tudi težnje proti konstruiranju instituta malomarno-
stnega sostorilstva na primerih večosebnega sodelovanja pri protipredpisno
organiziranih cestnih dirkah, ki vodijo v poškodbeno posledico pravnih do-
brin. Narediva tudi kratki primerjalnopravni ekskurz v nemško
glavno cestno- prometno
kazensko zakonodajo in opozoriva na potencialne pomanjkljivosti slovenske
ureditve tega prava.
Ključne besede: kazensko materialno pravo, krivda, eventualni naklep, umor,
primerjalnopravna analiza, cestni promet, protipredpisno organizirane cestne dirke.