V prispevku so podana razmišljanja o nadaljnjih spremembah upravnega spo- ra
zoper odločbe o posegu v okolje, ki so potrebne za zagotovitev skladnosti
sodnega varstva z zahtevami Aarhuške
konvencije. Iz prakse
Obora in Sodišča EU izhaja, da je potrebna nadaljnja preobrazba razumevanja pravnega
interesa posameznikov in nevladnih organizacij. Pri urejanju sodnega
varstva zoper vse upravne odločbe slovenskega prava, ki (skupaj ali posamično)
pomenijo soglasje EIA in druge odločitve iz 6. člena Konvencije dokaznega
bremena o tem, da je kršitev postopkovnih določb vplivala na odločbo, ne sme
nositi to- žnik. V teh postopkih pa je treba, kolikor še ni tako, vsaj za
nevladne organi- zacije, opustiti tudi zahtevo predhodnega sodelovanja in omejenosti njihovega tožbenega upravičenja na navedbe in dokazila, podane
že med upravnim po- stopkom. Ker pa opustitev prekluzije ruši vzpostavljeno ravnovesje procesnih institutov, avtorica poda tudi nekaj predlogov možnih
sprememb, ki bi teh- tnico nagnile k večji učinkovitosti. Avtorica obravnava učinkovitost postopka pravnega varstva in opozarja, da bi bilo treba osebam,
ki spadajo v kategori- jo članov zadevne javnosti (po kateremkoli od področnih
predpisov), sodno varstvo zagotoviti zoper vse odločbe, ki skupaj tvorijo
odločitev o posegu, in ugotavlja nekatere neskladnosti sodnega varstva glede
odločitev predhodne presoje. Članek se sklene s premislekom o nujni uzakonitvi možnosti, da bi se
z namenom odprave kršitve prava EU izjemoma naknadno izvedla opuščena
(predhodna) presoja vplivov
na okolje, s čimer bi se omogočila odprava kršitve prava
EU.
Ključne besede: Aarhuška konvencija, upravni spor, odločba
o posegu v okolje, prekluzija, zadevna javnost, okoljsko relevantno odločanje.