Corpus iuris canonici – nastanek in pomen srednjeveške zbirke cerkvenega prava v klasični dobi kanonistike

Preplet učenih pravnih tradicij rimskega in kanonskega prava v srednjeveški Evropi se označuje kot oboje pravo (ius utrumque). Srednjeveško kanonsko pravo je bilo univerzalno pravo, zraslo iz cerkvenopravnih in rimskopravnih virov, ki je bilo v svojem bistvu delo sholastične cerkvenopravne znanosti (ka- nonistike) in papeške zakonodaje. Prispevek oriše tristoletno nastajanje in vsebino zbirk kanonskega prava v klasični dobi kanonistike med 12. in 14. stoletjem. Obdobje zaznamuje zasebna zbirka, znana kot Gracijanov Dekret (1140), najobsežnejša srednjeveška uradna kodifikacija Liber Extra (1234) ter njeni dodatki Liber Sextus (1298), Klementine (1317) in Ekstravagance. Po- slanstvo papeške zakonodaje je bilo nadgradnja rimskega prava v luči evan- gelijskih zapovedi in teološkega nauka. Srednjeveška pravotvorna dejavnost rimske Cerkve, ki je spominjala na vlogo rimskega pretorja, je bistveno pripo- mogla k recepciji rimskopravnega izročila v družbi, prepojeni z vrednotami krščanske morale.

Ključne besede: kanonsko pravo, rimsko pravo, recepcija rimskega prava, Katoliška cerkev, kodifikacija, Zakonik cerkvenega prava, krščanstvo, srednji vek.