Agencijsko oziroma začasno delo delavcev ureja Direktiva 2008/104/ES o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela, ki je v Sloveniji implementirana z Zakonom o urejanja trga dela (ZUTD) in z Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR-1). Temeljna lastnost te oblike dela je njena začasnost, ki pa se je v Sloveniji po uveljavitvi ZDR-1 v letu 2013 v primerih, v katerih imajo agencijski delavci z agencijo sklenjene pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, izgubila in se zdi, kot da v takih primerih ni več pomembna. Teorija je na to že dolgo časa opozarjala, najnovejša sodna praksa Sodišča EU pa potrjuje, da je začasnost dela za uporabnika v tej obliki dela obvezna ne glede na (ne)obstoječe ukrepe v zakonodaji in ne glede na trajanje pogodbe o zaposlitvi z agencijo. Prispevek prikazuje, da je mogoče ob upoštevanju okoliščin posameznega primera napolniti pojem začasnosti in da je ne glede na to, da zakon izrecno ne predvideva prehoda delavca k uporabniku v primeru prekoračitve začasnosti, delavcu mogoče priznati delovno razmerje pri uporabniku, če je ta njegov dejanski delodajalec. Avtor tudi priporoča vnovično uvedbo zakonske omejitve trajanja napotitve k uporabniku, ki bi preprečila negotovost glede vprašanja, koliko časa se v posameznem primeru agencijsko delo še lahko šteje za začasno.
Ključne besede: začasno agencijsko delo, začasnost, dejanski delodajalec, časovne omejitve agencijskega dela, ničnost pogodbe o zagotavljanju dela delavcev.