Davčni zavezanec mora za svoje trditve pri izpolnjevanju svoje davčne obveznosti kot temeljne obveznosti v davčnem postopku predložiti dokaze in ne nasprotno, kakor to velja za kazenski postopek, v katerem ima dokazno breme državni tožilec. Avtor se sprašuje, kako v ta okvir umestiti nov pravni institut davčne samoprijave, ki storilca davčnega prekrška osvobodi kaznivosti, ne pa tudi možnosti uveljavljanja kazenske odgovornosti za kaznivo dejanje. Opozarja na nevarnost, da se izvrši nezakonit vpliv na storilca, da s samoprijavo prizna storitev kaznivega dejanja, pa čeprav se osvobodi kaznivosti za davčni prekršek.

Naravno okolje je v oboroženih spopadih lahko neposredna tarča napada, lahko pretrpi zgolj slučajne posledice napada na druge vojaške cilje, ali pa je posredno uporabljeno kot orožje v spopadu. Kaznivo dejanje napada na okolje je v Rimskem statutu prvič inkriminirano, a zgolj v mednarodnih oboroženih spopadih, ne pa tudi v notranjih. Enako velja za ureditev po KZ-1, ki prevzema dikcijo vojnih hudodelstev iz Rimskega statuta.

Članek obravnava vprašanje, ali izdana bančna garancija lahko krije tudi garantovo lastno obveznost. Gotovo nihče ne more biti sam svoj garant, saj bi bilo to pri akcesornih jamstvenih zavezah (kakršne so instituti pravnih redov common law guarantee ali surety) absurdno. Po drugi strani pa je tako stališče po avtorjevem mnenju dvomljivo pri samostojnih garancijah in stand-by akreditivih. Odgovor je odvisen od merodajnih prav in pravne narave izdanih garancij.

Prispevek obravnava pravico narodov do zunanje samoodločbe z vidika mednarodnega prava človekovih pravic in prava mednarodnih oboroženih spopadov. Pravica do zunanje samoodločbe je opredeljena kot pravica naroda do opredelitve lastnega političnega statusa in socialno-ekonomskega razvoja brez tujega vmešavanja. Prispevek sledi tezi, da je zunanja samoodločba kolektivna pravica univerzalne narave, ki jo uživajo vsi narodi.

Avtor v uvodnem delu predstavi stanje raziskav na področju recepcije rimskega prava na slovenskem ozemlju ter sklene, da je bilo temu fenomenu pri nas v nasprotju s številnimi evropskimi državami do nedavnega namenjene premalo pozornosti. Zato je odprtih vprašanj glede recepcije na Slovenskem še veliko. Članek končuje kratka predstavitev načrtovanih raziskav s področja recepcije, ki naj bi se izvedle v prihodnjih letih.

Pri pregledu sodne prakse v individualnih delovnih sporih, povezanih s prenehanjem delovnega razmerja, je zaslediti številne različno oblikovane tožbene zahtevke, ki z vidika civilnega procesnega prava pogosto niso ustrezni. Le ob ustrezno oblikovanem tožbenem zahtevku ugodilna sodna odločba pomeni učinkovito varstvo pravic.

Turške vojaške operacije v severnem Iraku med decembrom 2007 in avgustom 2008 niso bile opravljene v soglasju s teritorialno državo. Pogoji za upravičenost samoobrambe, ki so oborožen napad, nujnost in sorazmernost samoobrambe, so v določeni meri izpolnjeni. Primer potrjuje, da se države pri uporabi sile zunaj lastnega ozemlja v odzivu na teroristična dejanja sklicujejo na samoobrambo kot okoliščino, ki izključuje protipravnost, kar odraža opinio iuris, da je individualna uporaba sile v drugih primerih prepovedana.

Konstitutivno-institucionalno pojmovanje ustavnih pravic v švicarskem pravnem sistemu ima za posledico, da imajo ustavne pravice funkcijo objektivnih, vrednotnih temeljnih norm (vrednotnih smernic), po katerih se mora ravnati celotno državno delovanje. Posebnost švicarske ureditve problematike učinkovanja ustavnih pravic med zasebnopravnimi subjekti je, da je ta urejena že v novi švicarski ustavi (Bundesverfassung – BV).

Ureditev krivde ter pravne in dejanske zmote iz 30. oziroma 32. člena Rimskega statuta je novost v statutih mednarodnih in hibridnih sodišč. Članek proučuje ureditev (ne)prištevnosti, podrobnejšo zgradbo naklepa in pravne zmote.

V tem prispevku avtor obravnava institut skrajne sile v kazenskem pravu z uporabo primerjalne metode. Najprej predstavi ureditve v evropskem kontinentalnem pravu, nato pa sledi pregled rešitev skrajne sile v common law sistemih Anglije in Združenih držav Amerike. Nazadnje sta analizirani ureditvi skrajne sile v KZ in KZ-1.

Razmislek o tem, kako daleč naj gre pri določanju očetovstva prizadevanje za genetično resnico, je v našem pravnem prostoru dokončno spodbudilo ustavno sodišče, ki je presojalo dopustnost časovnega omejevanja pravice do ugotavljanja očetovstva. V luči te odločbe se večina rokov za vložitev tožb v zvezi z določanjem starševstva kaže kot nedopustno omejevanje pravice zvedeti za svoj izvor oziroma za svoje starševstvo.