Skupna havarija se je pojavila že v času, ko zavarovanja še niso bila razvita, predstavlja pa zelo specifičen pravni institut, ki se uporablja le v pomorskem prometu. Da se preprečijo spori o tem, čigavo blago bo žrtvovano, in prihrani dragoceni čas, se pravila skupne havarije uporabljajo, kadar je žrtev opravljena z namenom rešitve skupne odprave iz skupne nevarnosti. Vsi trgovci in ladjar prispevajo sorazmerno k škodi, ki nastane iz skupne havarije.

V prispevku avtor predstavlja aktualno zakonsko ureditev zastaranja kazenskega pregona z vidika skladnosti z Ustavo Republike Slovenije. Z opustitvijo delitve zastaranja na absolutno in relativno ob hkratni ohranitvi institutov zadržanja in pretrganja zastaranja zakonodajalec ni upošteval nekaterih ustavnih garancij. Kot neskladen z Ustavo se kaže tudi rok za zastaranje kazenskega pregona v primeru ponovnega sojenja po razveljavitvi pravnomočne sodbe v postopku z izrednim pravnim sredstvom. Avtor prispevek zaključi s predlogom za zakonske spremembe.

Prispevek kritično obravnava pravno podlago za pogojevanje pogodbenih odnosov Evropske unije s tretjimi državami s spoštovanjem človekovih pravic na področju zunanjih odnosov. Avtorica v prispevku natančno obravnava ozadje in razvoj klavzule o človekovih pravicah, ki se je iz podlage za sodelovanje skozi čas preoblikovala v bistveni element sporazuma, kršitev katerega lahko v skladu z Dunajsko konvencijo o pogodbenem pravu privede do ustavitve uporabe pogodbe. Pravna analiza posameznih določb Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, na katerih temeljijo pogodbe s tretjimi državami, kot tudi obstoja domnevane pristojnosti Evropske skupnosti na tem področju pokaže na nejasni pravni položaj. To izvira iz dejstva, da razvijanje in utrjevanje demokracije ter spoštovanja človekovih pravic ni bil eden izmed izrecno določenih ciljev Evropske skupnosti. Posebno pozornost avtorica nameni pomembnim spremembam, ki jih je v zvezi z vprašanjem uporabe klavzule prinesla Lizbonska pogodba. Čeprav avtorica meni, da je z Lizbonsko pogodbo klavzula o človekovih pravicah dobila ustrezno pravno podlago, pa opozarja na obstoječe pomanjkljivosti klavzule v praksi in podaja predloge za nadaljnje preoblikovanje modela klavzule.

V prispevku avtorica obravnava dve temeljni svoboščini − svobodno opravljanje storitev in svobodo ustanavljanja − ter opravičljivost nacionalnih ovir pri izvajanju teh dveh svoboščin. Predstavi Direktivo 2006/123 (Storitveno direktivo), njeno področje uporabe in razliko med obsegom opravičljivih razlogov za ustanovitev ter svobodnim opravljanjem storitev po tej direktivi. Potem avtorica prikazuje implementacijo Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah, posebno z vidika načela države izvora in strožjih nacionalnih pravil, sprejetih v skladu s to direktivo. Avtorica poskuša ugotoviti, ali se Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah razlikuje od Storitvene direktive, predvsem v zvezi z opravičljivimi razlogi, in ali sledi Pogodbi o delovanju Evropske unije in sodni praksi Sodišča Evropske unije, ali pa se pri opravičljivih razlogih odmika od njiju. Na koncu prispevka je pravna presoja primera obida nacionalnih pravil, sprejetih kot strožjih od zahtev Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah. Direktiva o avdiovizualnih storitvah namreč zahteva samo minimalno harmonizacijo in daje državam članicam prosto pot, da za ureditev tega področja sprejmejo strožja pravila. Ker ta strožja pravila veljajo le za domače ponudnike storitev, je takšna ureditev lahko hitro povod za obid domače zakonodaje.

Volilna pravica je temeljna človekova pravica, ki se v Republiki Sloveniji ures­ničuje neposredno na podlagi Ustave RS. Člen 43 Ustave RS jo določa z generalno določbo, ki velja za vse neposredne volitve v državne in lokalne organe, na podlagi načel splošne in enake volilne pravice. V državah članicah Sveta Evrope njeno vsebino opredeljuje tudi 3. člen Prvega protokola k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki v Republiki Sloveniji velja neposredno. Države zavezuje k izvedbi svobodnih in tajnih volitev v razumnih časovnih presledkih, ki bodo zagotovile svobodno izražanje mnenja ljudstva pri izbiri zakonodajnih teles.

Avtorica v članku obravnava regulatorni odziv institucij EU, v prvi vrsti Evropske komisije, na finančno-gospodarsko krizo, ki je v zadnjih letih zajela EU in ji povzročila dolgoročno škodo. Članek sistematično obravnava različne pobude za to, da bi se preprečile krize podobnih razsežnosti v prihodnosti, tako v obliki nadzornih mehanizmov in regulacije (finančnih institucij, trga in zaščite potrošnikov) kot tudi ukrepov za izboljšanje kriznega upravljanja v EU. Ob tem avtorica zaključuje, da je kljub veliki ambicioznosti reforme finančnega trga EU njen uspeh precej povezan z ustrezno odzivnostjo pristojnih institucij na globalni ravni na krizo.

V letu 2010 smo dobili prvi predpis o korporacijskem upravljanju gospodarskih družb v državni lasti. Prinesel je bistveno spremenjen odnos do uprav­ljanja gospodarskih družb, kjer ima država lastniški delež. Sprejem zakona sovpada s sprejemom Slovenije v OECD, kjer korporacijskemu upravljanju posvečajo veliko pozornosti. Slaba praksa korporacijskega upravljanja iz preteklosti je doživela prve spremembe, ki pa bodo morale biti deležne še številnih popravkov. Vendar je to šele prvi korak. Drugi korak, ki bo bistveno težji, je korporacijskoupravljavska kultura (morala), ki je osnova za to, da bodo norme korporacijskega upravljanja sploh lahko opravile svojo funkcijo. Ne gre za klasično pravno mantro, po kateri norme sploh ne bi bile potrebne, če bi bila korporacijskoupravljavska kultura dovolj visoka. Tudi v državah z dolgo tradicijo korporacijskega upravljanja imajo težave.

Hedge skladi so netradicionalni investicijski skladi, za katere je značilna nizka stopnja regulacije oziroma deregulacija. Nekoč malo znane oblike investiranja so danes zaradi svoje velikosti oziroma količine kapitala, ki ga upravljajo, pomembni igralci na finančnem trgu. Zaradi nizke regulacije, vse večjega obsega sredstev v upravljanju in mistično visokih donosov so v zadnjih dvajsetih letih postali ena izmed najbolj obleganih finančnih institucij. Članek je namenjen predstavitvi tveganja, ki ga prinaša nizka stopnja regulacije hedge skladov, poskuša pa najti tudi alternativne možnosti odprave tveganja.