Članek obravnava pojem albanskega običajnega prava, ki se v širši evropski pravni znanosti zmotno posplošeno enači zgolj z zapisom albanskega običajnega prava v obliki Kanuna Lekë Dukagjinija, čeprav poznamo še vrsto drugih zapisov, iz katerih je mogoče razbrati dolgoletno in bogato pravno dediščino Albancev. Primarno se v članku pojasnjuje posebnosti patrilinearnega prenosa ipso iure vsega zapustnikovega premoženja, stvarnopravnih in obligacijskopravnih razmerij ter obveznosti na pravne naslednike znotraj institucije albanske tradicionalne družbe. Poudarek je tudi na primerjavi dednopravnih določil prava albanskih kanunov s slovenskim pravnim redom ter na sistematični predstavitvi posameznih dednopravnih institutov, npr. dednopravnega položaja zapustnikovih hčera, posvojencev, nezakonskih otrok, vdov, devičic (alb. virgjëreshë oziroma burrneshë), osebnega premoženja žensk (alb. selem) ter instituta zapuščine brez dedičev in oporočnega dedovanja. 

Denarna kazen je v Evropi dobro sprejeta, saj v večini držav predstavlja več kot polovico vseh izrečenih kazni. Od njene uvedbe je doživela številne spremembe. Najpomembnejša je uvedba dnevnih zneskov, ki omogoča socialno pravičnost pri njenem izrekanju. Ena od glavnih težav denarne kazni pa je njena nadomestitev z zaporno kaznijo v primeru neplačila, saj s tem storilca doleti kazen, ki ne odraža teže njegovega dejanja. Države si na različne načine prizadevajo doseči čim večji delež izvršenih denarni kazni, tudi z uvajajem dela v korist skupnosti kot alternativo nadomestnemu zaporu. V Sloveniji je vloga denarne kazni bistveno drugačna od večine evropskih držav; po letu 1990 začne njen delež močno upadati in znaša leta 2014 manj kot štiri odstotke. Statistični podatki tudi kažejo, da jo nekatera sodišča izrekajo bistveno pogosteje kot druga, kar spodjeda načelo enakosti kaznovanja.

Avtor obravnava davčno osnovo, ki je eden od temeljnih institutov davčnega prava. Slovenska zakonodaja nima splošne opredelitve davčne osnove, zato avtor za razpravo uporabi opredelitev iz nemškega Zakona o javnih dajatvah (nem. Abgabenordnung) in stališča teorije iz držav nekdanje Jugoslavije. V članku so povzeta teoretična stališča o vrstah davčnih osnov in načinih njihovega določanja, najpomembnejši del članka pa je razprava o tem, da je davčna osnova pravno vprašanje. Za njeno določitev pa je treba raziskati tudi pravne in dejanske okoliščine, ki jih določa davčno materialno pravo, in nanje uporabiti materialno pravo. Okoliščine se praviloma ugotovijo neposredno, kadar pa to ni mogoče, jih je mogoče ugotoviti tudi posredno (t. i. cenitev davčne osnove). 

Prek primerjalnopravne analize lahko ocenimo, ali lahko kazenskopravno varstvo človekovih pravic in svoboščin ponudi nekaj odgovorov o kriminalitetnopolitični ustreznosti tega dela slovenske kazenskopravne ureditve glede sistematike in popolnosti te zaščite. Avtor glede tega opozarja na ustavno načelo enakosti in enakopravnosti pred zakonom in njegov odsev v kazenskopravni ureditvi v obeh zakonodajah. Posebej obravnava različne vrste nasilja in glede spravljanja v suženjsko razmerje pritrjuje italijanskemu vzorcu, da je ustrezna inkriminacija tudi spravljanje v popolno odvisnost oziroma pokoritev. Na področju varovanja zasebnosti in drugih področij varstva človekovih pravic soglaša s konkretizacijo teh ravnanj po italijanskem vzoru, upoštevajoč pri tem večje možnosti protipravnih posegov v zasebnost zaradi razvoja informacijskih tehnologij.

Dopolnilno zdravstveno zavarovanje je že več let predmet kritik in agend zakonodajalca, ki že skoraj desetletje obljublja strukturne reforme na področju financiranja zdravstvenega varstva. Kljub vsem obljubam in nameram pa na tem področju vse od novele Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ-H) ni bilo večjih sprememb. Opozoriti je treba zgolj na dve: Zakon o uravnoteženju javnih financ (ZUJF) in novelo Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ-M). ZUJF je leta 2012 odpravil določbo ZZVZZ, ki je določala predhodno pisno potrditev povišanja premije dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja v času njegovega trajanja, novela ZZVZZ-M pa leto pozneje določbo ZZVZZ, ki izvajalcem dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja nalaga, da polovico dobička iz dejavnosti dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja namenijo za izvajanje te dejavnosti. Članek v luči pravnega reda Evropske unije (EU) analizira obe zakonodajni spremembi, ki sta posledici tožbe pred Sodiščem EU, ter razkriva pomisleke o primernosti slovenske obrambe pred Sodiščem EU in obeh zakonodajnih sprememb, s katerima je Slovenija določbi odpravila.

Žival je živo bitje in v zadnjem času se v pravu obravnava drugače kot stvar. V nekaterih klasičnih pravnih sistemih so živali opredeljene kot poseben objekt civilnega prava, ki se razlikujejo od stvari. Kljub temu pa so živali predmet lastninske pravice, za njih pa se smiselno uporabljajo pravila za stvari, če zakon ne določa drugače. Avtor v članku navaja nekatera posebna pravila, ki so se uveljavila v nemškem, avstrijskem in švicarskem pravu ter analizira, kakšna bi bila v teh primerih rešitev v slovenskem pravu. V stvarnem pravu je posebnih določb zelo malo. Posebej je poudarjena le omejitev lastninske pravice lastnika živali, da mora v svojih ravnanjih spoštovati predpise, ki določajo prepoved mučenja živali. Bolj zanimiva vprašanja pa se odpirajo na nekaterih drugih področjih. Žival je lahko predmet skupnega premoženja zakoncev oziroma članov partnerske skupnosti. Ob prenehanju skupnosti se lahko postavi vprašanje, komu od članov naj žival ob delitvi pripada. Podobno je v dednem pravu, v katerem pa vendarle velja opozoriti na možnost, da se žival določi kot predmet volila. V obligacijskem pravu pa je bistven problem oblika odškodnine v primerih, ko zdravljenje živali precej preseže njeno vrednost.