Prispevek obravnava zakonsko ureditev postopka izvršbe in zavarovanja v zadevah glede varstva in vzgoje otrok ter osebnih stikov z otroki, sodno prakso slovenskih sodišč, ESČP in SEU s tega področja. Izpostavljena so nekatera vprašanja, s katerimi se srečujejo sodišča pri odločanju v teh zadevah. To pravno področje ni urejeno na enem mestu, temveč ga fragmentarno urejata Zakon o izvršbi in zavarovanju ter Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, pri čemer se narava in namen teh dveh zakonov med seboj močno razlikujeta. V sporih z mednarodnim elementom morajo sodišča presojati tudi na podlagi določb mednarodnih konvencij in uredb EU. Tovrstni postopki narekujejo hitro postopanje, kar se še posebej odraža pri odločanju o izdaji regulacijskih začasnih odredb. O teh začasnih odredbah lahko odločajo sodišča z različno stvarno pristojnostjo, kar ni vedno v korist otroka. K učinkovitejšemu varstvu njegove koristi bi z ustrezno spremembo zakonodaje lahko pripomoglo to, da bi imel otrok, ki je že dopolnil petnajst let in je sposoben razumeti pomen in pravne posledice svojih dejanj, tudi v postopku izvršbe in zavarovanja možnost izraziti svoje mnenje in tako »biti slišan« pred dejansko realizacijo izvršbe ali zavarovanja.

Starost otrok, ki uživajo prepovedane droge, je v Turčiji znatno padla. Uživanje sintetske droge je prepoznana npr. že pri enajstih letih starosti. V boju zoper organizirano kriminaliteto bodo potrebni resnejši napori, tako pri intenzivnosti nadzora nad otroki, kot tudi pri dekriminalizaciji njihovih ravnanj. Enako pomembni so policijski ukrepi, zlasti pri odpravljanju vzrokov problemov, slediti mora pravi razvoj socialnih politik, ki naj ga kazensko pravo podpira. Podobno velja za prisilno delo otrok, tudi tam naj bodo ukrepi zunaj kazenskega prava prednostni.

Ustava Republike Slovenije ni edini materialni ustavni akt v slovenskem ustavnem redu. To je še Temeljna ustavna listina, poleg nje pa bi lahko po stališču Ustavnega sodišča in teorije ustavodajalec, če bi tako želel, sprejel tudi materialni ustavni zakon, ki bi ločeno od Ustave razčlenjeval ustavno materijo. V članku zagovarjam stališče, da praviloma ni tako. Ustava in Poslovnik Državnega zbora ne urejata pravne podlage za sprejem materialnega ustavnega zakona: ne kot sistemskega akta za redno razčlenjevanje ustavne materije in prav tako tudi ne za posebne in posamične primere. Za ta namen v Sloveniji poznamo kvalificirani in navadni zakon. To obliko akta za urejanje tvarine Ustava predpisuje v več kot 80 členih. Zadržano urejanje razmerij na ustavni ravni je priporočljivo tudi z vidika zagotavljanja koherentnosti ustavnega reda. Slabosti, ki so lastne tehniki amandmiranja ustave, ravno tako niso tuje ustavnemu redu, ki ustavno materijo razčlenjuje z materialnimi ustavnimi zakoni. Pojavijo se lahko neskladja in kolizije med ustavnimi normami, ki jih je z interpretacijo težko razrešiti, v skrajnem primeru pa celo vzporedni ustavni sistemi. Navedeno občutno zmanjša pravno varnost in predvidljivost, oslabi lahko tudi stabilnost ustavne ureditve.

Čeprav je bila Evropska unija sprva zastavljena kot ekonomska integracija, sta evropski zakonodajalec in Sodišče Evropske unije s svojim holističnim pristopom k pravu Evropske unije pravila postopoma prilagodila tako, da sta zagotovila varstvo svobodnega pretoka otrok. Sprva sta to varstvo zagotavljala v okviru pravil o prostem pretoku družinskih članov delavcev Evropske unije, pozneje v okviru pravil, po katerih so bili otroci kot sorodniki sedanjih in nekdanjih delavcev Evropske unije samostojni nosilci pravice do izobrazbe in pravice do bivanja, ter nazadnje v okviru pravil o državljanstvu Evropske unije, po katerih gredo otrokom načeloma enake pravice kot polnoletnim državljanom Evropske unije.

Veliko študij in raziskav analizira računalništvo v oblaku iz različnih vidikov, vendar vsi zelo navdušujoči praktični predlogi o tem, kaj je računalništvo v oblaku, vključujejo prepričanje, zaupanje in odvisnost. Prepričanje prenesti vsebino v oblak, zaupanje v pridobljene koristi storitve IKT na zahtevo in odvisnost od nevarnosti, ki jih IKT namestitveni modeli strežnikov za hrambo podatkov prenašajo. Pogodba s končnico -ing, ki ureja računalništvo v oblaku, je razmeroma mlada in kot taka popolnoma spregledana s strani nacionalne zakonodaje, pri čemer je nenehno predmet obravnav na evropski ravni. Članek obravnava splošno in posebno strukturo pogodbe o računalništvu v oblaku z vidika slovenskega obligacijskega prava. Konkretneje, članek odgovori na naslednja vprašanja. Kakšna je pravna narava in struktura pogodbe? Kakšne so posledice t. i. click-wrap metode sklepanja pogodbe? Ali gre pri obveznostih za obligacijo rezultata ali obligacija prizadevanja? Kako je pogodbeno urejena odškodninska odgovornost ponudnika storitve? Kakšen je namen splošnih pogojev pogodbe? Kako slovenski zakonodajalec razlaga t. i. boiler plate pogodbene določbe? Poleg naštetega opozarjam vse potrošnike na morebitna neravnovesja pogodbenih moči, ko se pogodba sklene prek klika na ikono »Sprejmem«. 

Turški Civilni zakonik pozna različne oblike vzgoje in varstva otroka. Ena od njih je tudi skupna vzgoja in varstvo. Ta oblika je v zakoniku izrecno omenjena samo pri starših, ki so v zakonski zvezi. Poročeni starši imajo praviloma skupno vzgojo in varstvo otroka, če živijo skupaj, pa tudi, če živijo ločeno. Pri neporočenih in razvezanih starših pa Turški civilni zakonik ne omenja možnosti, da bi ti starši lahko skupaj skrbeli za otroka. Ta okoliščina odpira vprašanje, ali imajo neporočeni in razvezani starši sploh možnost skupaj skrbeti za otroka. Splošno mnenje je, da odsotnost izrecne ureditve ne pomeni, da neporočeni in razvezani starši ne bi smeli imeti skupne vzgoje in varstva. Toda vprašanje je, pod kakšnimi pogoji so ti starši upravičeni do skupne skrbi za otroka. Odgovor na to vprašanje mora v prihodnje dati zakonska ureditev. Ta pa naj skupne vzgoje in varstva neporočenih in razvezanih staršev ne postavi kot pravila, temveč naj zgolj določi pogoje, pod katerimi sta starša upravičena skupaj skrbeti za otroka.

Prispevek obravnava pravni razvoj koncepta polnoletnosti, ki izraža zaključek otroštva v prejšnjem, versko utemeljenem otomanskem pravu, segajočem nazaj štiri generacije, in sodobnem turškem pravu. V okvirih študije je obravnavan pravni razvoj koncepta polnoletnosti tako v starem turškem pravu, kot v sodobnem turškem pravu, upoštevajoč definicijo otroštva v konvenciji o otrokovih pravicah. Pravni in kulturni razlogi za zakonske zveze v zgodnji starosti so v središču te študije.

Eden od ciljev Bruseljske uredbe II bis iz leta 2005 je zagotoviti, da bodo otroci lahko uresničili svoje pravice v postopkih s čezmejnim elementom, ki jih zadevajo. Med otrokovimi pravicami v postopku je posebej pomembna pravica otroka, da izrazi svoje mnenje. Ta pravica ima tudi osrednjo vlogo v treh vrstah postopka, za katere se uporablja Bruseljska uredba II bis. Kljub temu sodne odločitve Sodišča EvropskeuUnije, ki obravnavajo otrokovo pravico izraziti svoje mnenje, pričajo, da okoliščina, da otrok ni imel možnosti izraziti svoje mnenje v postopku, pogosto sploh ne šteje za kršitev Bruseljske uredbe II bis. Vse kaže, da tega ne bo spremenil niti pristop Evropske unije k Evropski konvenciji za človekove pravice.