Avtor v besedilu, ki je zapis njegovega govora
ob dnevu ustavnosti 16. decem- bra 2021 na Ustavnem
sodišču Republike Slovenije
v Ljubljani, pojasni,
kako je prišlo do tega, da v slovenski ustavi nastopa vest.
Človek kot oseba,
kot nosilec svojega osebnega
dostojanstva, ni podrejen
niti Državi niti Cerkvi. Razen
svoji vesti izvorno nismo zavezani ničemur drugemu. Šele na ravni
medsebojnih odnosov oziroma odnosov
s skupnostjo, formuliranih na državni ravni z usta- vo, človeka vežejo (etične) vrednote
in pravne (norme). V »pisateljski ustavi« iz leta 1988 je avtor v preambulo
vpisal svetost življenja, človekovo dostojan- stvo, temeljne človekove pravice
in državljanske svoboščine; v njej je govor tudi o svobodi in ugovoru vesti, ni
pa prisege pri (svoji) vesti. Tako je (bilo) tudi v »Demosovi ustavi«
marca 1990. »Podvinska ustava« iz avgust
1990 pa v svojem 100. členu že vsebuje prisego
predsednika republike in z njo besedilo o vesti, ki ga je avtor uveljavil
skozi soočenja z drugimi člani delovne skupine, torej: »da bom vselej delal po svoji vesti«. V veljavni Ustavi Republike Slovenije
je ta prisega v 104. členu.
Ključne besede: vest, zaprisega, Rimskokatoliška cerkev, ustava, Demos, dr- žava,
Slovenija.