Stara vojvodina Bretanja se je dokončno priključila francoski kroni leta 1532. Na področju prava je v njej veljalo »Bretonsko običajno pravo«, ki je bilo prvič zapisano okrog leta 1320, formalno pa na ukaz kralja Franca I. leta 1539. 685 členov besedila je bilo dokončno reformiranih leta 1580 in so ostali v veljavi do francoske revolucije. Kljub natančnosti pa je bilo treba to temeljno besedilo v kasnejših stoletjih razlagati in prilagajati času. Za to zelo pomembno nalogo so bili odgovorni sodniki Parlamenta (tj. deželnega sodišča) v Rennesu, ki je bilo z ediktom kralja Henrika II. od leta 1554 urejeno po francoskem vzoru. Zaradi odsotnosti obrazložitev sodb v Bretanji kot tudi v celotnem kraljestvu je težko podati natančno predstavitev njihovega razlagalnega pristopa. Na srečo pa je mogoče proučevati knjige, ki so jih napisali glavni sodniki tega sodišča, recimo Guillaume de Lesrat (1545–1586) ali René de La Bigotiàre de Perchambault (1640–1727). Prvi je leta 1581 objavil najbolj znamenite sodbe, ki jih je sam slovesno razglasil na obravnavah »v rdeči togi«, v katerih so natančno navedeni primeri in, čeprav samo posredno, tudi resnični razlogi za sodbe, ki jih je izreklo sodišče. Drugi pa je avtor znanega dela »Institucije francoskega prava v razmerju do bretonskega običajnega prava«, v katerem uporablja historično in precedenčno metodo.
Pričujoči prispevek se osredotoča na njegovo analizo dveh členov bretonskih običajev: na 82. člen o fevdalni pravico do pomoči in na 311. člen, ki govori o pravici do t.i. »premesse«, tj. o predkupni pravici družinskih članov, da kupijo nepremičnino, ko se načrtuje njena prodaja zunaj družine.
Ponosen sam nase se predsednik sodišča Perchambault ni mogel zadržati, da se ne bi primerjal s cesarjem Justinijanom. Nekatere njegove razlage pa je štirideset let po njegovi smrti ostro napadel drug slaven doktor prava - Augustin-Marie Poullain du Parc (1703–1782), ki je bil profesor francoskega prava na Pravni fakulteti v Rennesu in predsednik lokalne odvetniške zbornice. S tem, da je zbral in leta 1779 objavil vse izpričane izjave, dane pod prisego od leta 1669, potem ko je »veliki« Red o civilnem postopku prepovedal razglašanje sodb »v rdeči togi«, daje pomemben doprinos k boljšemu razumevanju bretonskega običajnega prava.