Temeljni namen postopka prisilne poravnave je čim hitrejše finančno, obligacijsko, korporacijsko in poslovno prestrukturiranje insolventnega dolžnika, da bo ta lahko nadaljeval poslovanje z rentabilnim delom svojega podjema, upnikom pa bodo zagotovljene boljše možnosti za plačilo njihovih terjatev, kot če bi se nad dolžnikom začel stečajni postopek. Da bi postopek prisilne poravnave lahko dosegel svoj namen, ga mora sodišče voditi hitro in učinkovito, vendar pri tem ustrezno zavarovati interese upnikov, zlasti tedaj, ko se ti sklicujejo na zlorabo pravic v postopku prisilne poravnave. Pri takem ravnanju mora sodišče ustrezno tehtati med dvema načeloma postopka prisilne poravnave – med načelom hitrosti (učinkovitosti) postopka in načelom kontradiktornosti, ob tem pa uporabiti vse institute »splošnega« civilnega procesnega prava, ki smiselno veljajo tudi v postopku prisilne poravnave, in kadar je to potrebno, z ozirom na naravo in namen postopka prisilne poravnave, načelo kontradiktornosti ustrezno omejiti. Avtor predstavi razloge in načine, kako to doseči, in ugotovi, da za zagotovitev takega procesnega ravnanja sodišča niti niso potrebne zakonodajne spremembe, ampak dosledno izvrševanje že veljavnih pristojnosti sodišča.
Ključne besede: postopek prisilne poravnave, načelo kontradiktornosti, načelo učinkovitosti, zloraba pravice, prestrukturiranje, hitrost postopka prisilne poravnave, smiselna uporaba pravil pravdnega postopka.