Avtor kavzo predstavi kot osrednji institut pogodbenega prava. Izhodiščna teza pri tem je, da je treba ločevati med zakonskim pravnim pravilom, ki določa, da je dopustna podlaga (razlog, kavza) predpostavka veljavnega pravnega posla na eni strani ter kavzo kot konceptom pogodbenega prava na drugi strani. Uzakonitev prvega ne rešuje dveh osrednjih vprašanj. Prvič, kaj kavza je, in drugič, kakšen in kako vseobsegajoč je njen pomen za pogodbeno pravo. Gre za konceptualni vprašanji. Avtor odgovor nanju išče prek narave stvari, ekstenzivnega koncepta kavze, ki dopolnjuje tri abstraktne pogodbene tipe kavze, ter prek umestitve kavze v ožji in širši kontekst institutov Obligacijskega zakonika (OZ). Pregled pokaže na pomen, ki ga ima kavza tako v sklenitveni kakor tudi v izpolnitveni fazi pogodbe, osrednjega pa nato še v retrospektivni, razlagalni fazi. Tudi s primeri iz sodne prakse prikaže, kako kavza ovsebinja pojme, kot so: očitno nesorazmerje, skupen namen pogodbenikov, namen pogodbe, pričakovanja pogodbenih strank. Ti pojmi so povezani s številnimi pogodbenopravnimi abstraktnimi dejanskimi stanovi. Najočitnejši so primeri institutov clausula rebus sic stantibus, pravila sočasne izpolnitve ter pravne kvalifikacije in razlage pogodbe. V težkih sodnih primerih s področja pogodbenega prava je zato kavza sodnikov osrednji kažipot, ki učinkuje podobno kot splošna načela.
Ključne besede: kavza, podlaga, pogodba, skupen namen pogodbenikov, rebus sic stantibus, načelo enake vrednosti dajatev, razlaga pogodbe.