Prispevek analizira pomen besede addicere v starem rimskem pravu. Prvi del članka analizira pomen besede addicere v okviru najstarejšega postopka za varstvo lastninske pravice (legis actio sacramento in rem) kot eno od treh obličnih besed (tria verba sollemnia) najstarejšega rimskega sodnega postopka (do, dico, addico). V nadaljevanju raziskuje pomen besede addicere kot izraza, ki je spadal v najstarejši religiozni besednjak vede avgurov. Na temelju primerjave očitnih strukturnih povezav med obredom inavguracije (inauguratio) in vindikacijo, avtor v zadnjem delu članka prihaja do sklepa, da je imela vindikacija v svoji izvirni obliki značilnosti avguralnega akta. To bi pomenilo, da naj sam Jupiter s svojo božjo sodbo razreši spor med strankama, tako da prek ptic pošlje ugodna znamenja za eno od strank. Ko je kralj (rex) prepoznal znamenja, je strankama v sporu oznanil božjo sodbo z izrazom aves addicunt. To utemeljuje sklep, da je najstarejši civilni postopek v Rimu v resnici predstavljal razodetje božje volje, ki je temeljilo na vedi avgurov. To voljo so svetu oznanili z oblično besedo addicere.