Državno tožilstvo ima v določbi
prvega odstavka 385. člena ZPP zakonsko po- oblastilo za vložitev zahteve
za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo sodišča. Gre za izredno pravno
sredstvo v javnem interesu, katerega namen je zagotavljanje enakosti pred zakonom,
pravne predvidljivosti in pravne var- nosti. Zahteva državnega tožilca kot
intervenienta v javnem interesu zato ne nadomešča revizije stranke niti je ne izključuje, temveč jo dopolnjuje. Kadar je vložena zaradi zagotavljanja enotnosti
sodne prakse in razvoja prava, jo lahko državno tožilstvo vloži le pod enakimi
pogoji, pod katerimi
lahko Vrhovno so- dišče dopusti revizijo stranke.
Ti pogoji so predpisani v prvem odstavku
367.a člena ZPP. Zapisani so v obliki generalne klavzule objektivne
pomembnosti pravnega vprašanja za pravni red kot celoto kot edinega merila za
dostop do Vrhovnega sodišča. Na podlagi tega merila tako Vrhovno sodišče
kot tudi dr- žavno tožilstvo opravita predhodni
postopek za ugotovitev, ali je podan jav- ni interes za vložitev izrednega
pravnega sredstva, to je revizije ali zahteve za varstvo zakonitosti. Obe
pravni sredstvi vodita v izredni preizkus konkretne zadeve pred razširjenim
senatom petih sodnikov Vrhovnega sodišča. Slednje nima pravne podlage, da državnemu tožilcu
kot samostojnemu in neodvisne-
mu organu pravosodja odreče vsebinsko presojo vložene zahteve za varstvo
zakonitosti z obrazložitvijo, da ne gre za pomembno pravno vprašanje, če iz-
polnjuje vse procesne predpostavke iz 374. člena ZPP. Vrhovno
sodišče mora v takem
primeru na podlagi
smiselno upoštevnih določb 378., 379. in 380. člena
ZPP o zahtevi za varstvo zakonitosti vsebinsko odločiti.
Ključne besede: državni tožilec,
javni interes, pravni
interes, predpostavke dopustnosti pravnega sredstva, revizija,
zahteva za varstvo zakonitosti, izredna pravna sredstva, vrhovno sodišče.