Kot resnični steber rimske pravne civilizacije je vloga sodnikov z rastjo in razvejitvijo njihovih nalog dobila pomembnejše mesto v besedilih Justinijanove kompilacije. Opravljanje njihove službe omogoča razlikovanje med dobrimi in slabimi sodniki. Prvi so opravljali svoje dolžnosti učinkovito in nepristransko s tem, da so povezovali dobre značajske lastnosti z intelektualnimi sposobnostmi. Dober sodnik si je pridobil spoštovanje sodržavljanov s svojo doslednostjo. Slabega sta označevali malomarnost in nesposobnost. Nevešči ali površni, včasih pa tudi pokvarjeni sodniki so bili kaznovani, če so hote izdali krivično sodbo. Namen tega prispevka je, da se s spoštovanjem spomni klasičnih pravnikov. Njihovi spisi in še posebej pravne maksime imajo trajno vrednost.