Če naslovnik na naslovu vročitve ne živi in s tem naslovom ne vzdržuje stika, bo vročitev na tem naslovu zgolj fiktivna, ne glede na to, ali gre za uradno registriran naslov. Nekateri nacionalni zakoni (zlasti v Češki republiki) takoj dovoljujejo »fiktivno vročitev«, večina držav EU pa zahteva, da se najprej resnično poskuša ugotoviti dejansko prebivališče posameznika. Evropsko sodišče za človekove pravice in Sodišče Evropske unije sta glede tega določila podobne standarde. Uredba EU 2020/1784 je s tem v zvezi sicer povzročila nekatere dileme. Spodbuja namreč čezmejno iskanje naslovov, vendar se opira predvsem na uradne registre. To je koristno, če podatki, zbrani iz teh registrov, ustrezajo dejanskemu prebivališču naslovnika. Če pa se ugotovi, da ne, bi bila vročitev na registriranem naslovu zgolj fiktivna. Ta pa je skladna z zahtevami poštenega sojenja le, če so vsi razumni poskusi, da bi ugotovili dejanski naslov naslovnika, ostali neuspešni.

Ključne besede: pravica do izjavljanja, načelo sorazmernosti, fikcije vročitve, prijavljen naslov, neznan naslov.