Tradicionalno daje švicarsko pravo sodiščem široko pristojnost oblikovanja pravnih pravil, še posebej na področju civilnega prava. Švicarski parlament je večkrat nalašč uzakonil predpise, ki niso bili zelo podrobni, in prepustil sodnikom, da jih razlagajo. 1. člen Civilnega zakonika iz leta 1907 določa, da naj »če iz zakona ni mogoče povzeti določila, sodišče odloči po običajnem pravu, če ni običajnopravnega določila, odloči po pravilu, ki ga oblikuje kot zakonodajalec. Pri tem sledi ustaljeni doktrini in sodni praksi«. In čeprav se danes zdi, da je ustvarjalna pristojnost sodišč v Švici podobna tisti v večjih državah Zahodne Evrope, je bilo to pravilo na začetku 20. stoletja zelo pogumno in so ga z zanimanjem opazovali v sosednjih državah. Pričujoči članek obravnava zgodovinski izvor te posebne pristojnosti švicarskih sodnikov. Posega nazaj v švicarsko izročilo t. i. Ancien Régime (16. do 18. stoletje) ali celo v pozni srednji vek, ki je nasprotoval uporabi učenega prava in je pogosto puščal sodniku, da odloči glede primera v skladu s pravičnostjo. A tudi zunaj Švice je mogoče konec 19. stoletja opazovati razvoj teorij, ki so zagovarjale večje pristojnosti sodišč, na primer francoska šola prostega znanstvenega raziskovanja (Ecole de la libre recherche scientifique) ali interesno pravoznanstvo (Interessen jurisprudez) in svobodno pravo (Freirecht) v Nemčiji in Avstriji.