Avtor najprej obravnava
postopek, ki je določen za spremembo Ustave RS, kot ga
določa slovenski pravni
red. Ugotavlja, kdo so prevladujoči nosilci ustavnih
sprememb v RS in koliko
je postopek priprave
predloga ustavnih sprememb
za ljudstvo prijazen oziroma
uresničljiv. Ugotavlja tudi, ali so v ustavnem
razvoju prevladovale pobude
ljudstva, vlade ali poslancev ozirom
političnih strank. Avtor hkrati
daje kronološki prikaz
vseh 11 dosedanjih sprememb Ustave s
predstavitvijo bistva spremembe. Ob tem obravnava tudi vprašanje, kaj so bili
prevladujoči razlogi za ustavne spremembe in ali je bil razvoj ustavnosti
načrtovan, premišljen, strokovno utemeljen in koliko je šlo za bolj ali manj
posrečene posamične politične
projekte. V drugem
poglavju predstavlja števil- ne zamisli, pobude in predloge za spremembe Ustave RS de lege ferenda in
jih kratko ovrednoti z vidika
izvedljivosti (realnosti za politično soglasje) ter pred- vsem z vidika
doslednosti ustavnega razvoja. Ob tem si prizadeva odgovoriti predvsem na vprašanje, ali je ustavno
revizijski postopek naklonjen možnosti, da ljudstvo uveljavi svoj predlog za ustavne
spremembe predvsem tam, kjer objektivno ni mogoče pričakovati (glede na več
desetletne izkušnje), da bodo pridobile zadostno večino poslancev v Državnem zboru RS. Pri teh presojah
se naslanja na analizo primera
dolgotrajnih prizadevanj civilne družbe za temeljitejšo prenovo
volilnega sistema, ki so se izkazala kot povsem neuresničljiva, in se pri tem sprašuje oziroma
poskuša odgovoriti, kje je izhod
iz take slepe
ulice.
Ključne besede: ustavno
revizijski postopek, dosedanje ustavne spremembe, predlogi ustavnih sprememb,
ustavne pobude, prenova volilnega sistema.