Delo znanega pravnega zgodovinarja in strokovnjaka za primerjalno pravo Alana Watsona je odkrita in neposredna ocena številnih slabosti, ki jih je avtor zaznal na svoji dolgoletni in nadvse uspešni poklicni poti profesorja prava na ameriških univerzah. Njegova končna ocena o sistemu ameriškega pravnega izobraževanja je izrazito negativna, mnogo bolj zanimiva pa so njegova razmišljanja o številnih slabostih izobraževanja bodočih pravnikov. Njegovi pronicljivi uvidi v težave in pomanjkljivosti sokratične metode (poučevanja prava), vsenavzočnih zbirk primerov (ki so postale edini učni pripomoček) in institucije Law Reviews (visoko cenjenih znanstvenih revij, ki jih urejajo študenti prava) so, čeprav so brez dvoma kontroverzni, spodbuda za razmislek o samoumevno sprejeti predpostavki o kakovosti ameriškega pravnega študija.

V kratki predstavitvi (prvega) slovenskega prevoda Fragmenta o vladavini Jeremyja Benthama avtor na kratko oriše okoliščine, v katerih je to kratko besedilo nastalo, in strnjeno predstavi štiri poudarke, ki se mu zdijo vredni pozornosti. Prvi poudarek se nanaša na Benthamovo razločevanje med dvema držama pri opisovanju prava: pristopom razlagalca in pristopom kritika, ki postavi temelje pozitivistične metodologije. Drugi poudarek se osredotoča na tako imenovano zapovedno teorijo prava, ki jo povečini povezujemo z Johnom Austinom. Avtor dokazuje, da bi kot resničnega avtorja te teorije morali priznati Benthama. Tretji poudarek izpostavlja Benthamovo kritiko naravnega prava, kar ga uvršča med prve polnokrvne pravne pozitiviste. Četrti poudarek pa izpostavlja redko opažen odlomek v Fragmentu, v katerem se zdi, da Bentham omenja možnost ustavnosodne presoje zakonov in poda nekaj opažanj o taki možnosti. Avtor zaključi svoj zapis z nekaj opažanji o slovenskem prevodu dela.