Retroaktivnost in retrospektivnost zakonskih učinkov

Ustava ureja prepoved retroaktivnosti pravnega učinka zakona in štiri pogoje, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da je povratni zakonski učinek izjemoma dovoljen. Teorija in ustavnosodna praksa sta na tem področju zelo bogati, zato ju mora zakonodajalec upoštevati, kadar sprejema zakon s povratnim učinkom. Ustava pa posebej ne ureja retrospektivnosti pravnega učinka, zato ga je ustavnosodna praksa razvila na podlagi načela varstva zaupanja v pravo, ki izhaja iz načela pravne države. Retrospektivni učinek je v nasprotju z retroaktivnim dovoljen, vendar se mora zakonodajalec izogniti arbitrarnemu delovanju in lahko pravni položaj naslovnikov poslabša samo v primeru obstoja stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem, legitimnem in ustavno dopustnem javnem interesu ob upoštevanju načel sorazmernosti in enakosti pred zakonom. Zakonodajalec mora ob spreminjanju obstoječe ureditve, s katero poslabšuje pravni položaj naslovnikov, tehtati med zakonskim posegom na eni strani in načelom varstva zaupanja v pravo na drugi strani.

Ključne besede: retroaktivnost, retrospektivnost, načelo varstva zaupanja v pravo, javna korist, pridobljene pravice.