Avtor kritično presoja prenos Direktive 2002/47/ES o finančnih instrumentih v slovensko zakonodajo, predvsem glede instituta prenosa finančnega instrumenta v zavarovanje. Pri tem argumentira, da 13. uvodna izjava Direktive ne dopušča kvalifikacije takega prenosa kot stvarnopravnega zavarovanja oziroma fiduciarnega prenosa v zavarovanje.
Avtor kritično presoja prenos Direktive 2002/47/ES o finančnih instrumentih v slovensko zakonodajo, predvsem glede instituta prenosa finančnega instrumenta v zavarovanje. Pri tem argumentira, da 13. uvodna izjava Direktive ne dopušča kvalifikacije takega prenosa kot stvarnopravnega zavarovanja oziroma fiduciarnega prenosa v zavarovanje. Pravne značilnosti prenosa finančnega instrumenta v zavarovanje po Direktivi in Zakonu o finančnih zavarovanjih (ZFZ) tako presega naravo fiduciarnih zavarovanj prenosov, da je treba prenos finančnega instrumenta v zavarovanje obravnavati ločeno od stvarnopravnih zavarovanj kot samosvoje tipe poslov – poslov finančnih zavarovanj. Predstavljenim primerom neustreznega prenosa Direktive 2002/47/ES v slovensko zakonodajo avtor ponuja pravno razlago ZFZ ter sodne prakse Sodišča Evropske unije, ki omogoča razlago ZFZ v skladu z Direktivo 2002/47/ES. Zaradi gospodarske pomembnosti poslov finančnega zavarovanja ne glede na to predlaga, da se ugotovljene pomanjkljivosti ZFZ odpravijo s čimprejšnjo spremembo zakona.
Ključne besede: finančno zavarovanje, prenos finančnega instrumenta v zavarovanje, gotovina, finančni instrumenti, stvarnopravna zavarovanja, fiduciarni posli, kvalifikacija, izvedeni finančni instrumenti, vrednotenje po tržnih vrednostih, osebna veljavnost, tretje države, brexit, razlaga, pobot zaradi predčasnega prenehanja, dogovor o izravnavi, kolizijska pravila, renvoi, Baselska pravila.