Posledica obtožnega načela (19. člen ZKP) je zahteva po objektivni identiteti med obtožbo in sodbo (354. člen ZKP), ki pomeni, da se sme sodba nanašati samo na dejanje, ki ga tožilec opiše v obtožnem aktu. Pomen te zahteve je dvojen. Prvič, s tem ko sme sodišče odločati samo o dejanju, za katerega je tožilec obtožil, ostajata procesni funkciji obtoževanja in odločanja o obtožbi ločeni, kar je prvi pogoj za nepristransko sojenje. Drugič, obdolžencu omogoča, da na podlagi očitka iz obtožbe organizira svojo obrambo. Če bi namreč sodišče obdolženca obsodilo za drugo dejanje, bi mu odvzelo možnost, da se zoper ob- tožbo učinkovito brani. Avtorica preučuje, ali sme sodišče, ki na glavni obravnavi ugotovi, da se dejanje kaže v drugačni luči, kot ga je opisal tožilec, opis prilagoditi, ne da bi pri tem stopilo v čevlje tožilstva. Nanj odgovarja upoštevaje spoznanja slovenske teorije in na podlagi analize sodne prakse, ki zahtevo o objektivni identiteti obtožbe in sodbe napolnjuje v konkretnih primerih.
Ključne besede: identiteta obtožbe in sodbe, objektivna identiteta, obtožno načelo, sprememba opisa kaznivega dejanja, pravica do seznanitve z obtožbo, ločitev procesnih funkcij.