Avdiovizualne medijske storitve v EU: temeljne svoboš­čine, opravičljivost nacionalnih ovir in zloraba pravic

Pravnik, Ljubljana 2011, let. 66 (128), št. 3-4, str. 257−276

V prispevku avtorica obravnava dve temeljni svoboščini − svobodno opravljanje storitev in svobodo ustanavljanja − ter opravičljivost nacionalnih ovir pri izvajanju teh dveh svoboščin. Predstavi Direktivo 2006/123 (Storitveno direktivo), njeno področje uporabe in razliko med obsegom opravičljivih razlogov za ustanovitev ter svobodnim opravljanjem storitev po tej direktivi. Potem avtorica prikazuje implementacijo Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah, posebno z vidika načela države izvora in strožjih nacionalnih pravil, sprejetih v skladu s to direktivo. Avtorica poskuša ugotoviti, ali se Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah razlikuje od Storitvene direktive, predvsem v zvezi z opravičljivimi razlogi, in ali sledi Pogodbi o delovanju Evropske unije in sodni praksi Sodišča Evropske unije, ali pa se pri opravičljivih razlogih odmika od njiju. Na koncu prispevka je pravna presoja primera obida nacionalnih pravil, sprejetih kot strožjih od zahtev Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah. Direktiva o avdiovizualnih storitvah namreč zahteva samo minimalno harmonizacijo in daje državam članicam prosto pot, da za ureditev tega področja sprejmejo strožja pravila. Ker ta strožja pravila veljajo le za domače ponudnike storitev, je takšna ureditev lahko hitro povod za obid domače zakonodaje.
V prispevku avtorica obravnava dve temeljni svoboščini − svobodno opravljanje storitev in svobodo ustanavljanja − ter opravičljivost nacionalnih ovir pri izvajanju teh dveh svoboščin. Predstavi Direktivo 2006/123 (Storitveno direktivo), njeno področje uporabe in razliko med obsegom opravičljivih razlogov za ustanovitev ter svobodnim opravljanjem storitev po tej direktivi. Potem avtorica prikazuje implementacijo Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah, posebno z vidika načela države izvora in strožjih nacionalnih pravil, sprejetih v skladu s to direktivo. Avtorica poskuša ugotoviti, ali se Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah razlikuje od Storitvene direktive, predvsem v zvezi z opravičljivimi razlogi, in ali sledi Pogodbi o delovanju Evropske unije in sodni praksi Sodišča Evropske unije, ali pa se pri opravičljivih razlogih odmika od njiju. Na koncu prispevka je pravna presoja primera obida nacionalnih pravil, sprejetih kot strožjih od zahtev Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah. Direktiva o avdiovizualnih storitvah namreč zahteva samo minimalno harmonizacijo in daje državam članicam prosto pot, da za ureditev tega področja sprejmejo strožja pravila. Ker ta strožja pravila veljajo le za domače ponudnike storitev, je takšna ureditev lahko hitro povod za obid domače zakonodaje.

Spletno naročilo edicije: Številka 3-4/2011

splošnimi pogoji *


Revija Pravnik


Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Poljanski nasip 2, 1000 Ljubljana
Tel.: 01/ 42 03 113 | Faks: 01/ 42 03 115 | GSM: 031/859 975 | E-pošta: pravnik@revija-pravnik.si

2010 Pravnik, vse pravice pridržane Pravila uporabe Pravno obvestilo